Kako preko svojih strahov?

 

Že nekaj dni se mi pletejo razne misli in vprašanja, kako se ljudje spopadamo s strahom in dvomi vase. Strah nam jemlje upanje, želje, sanje in svobodo.

Ljudje živimo v velikem strahu. Vemo, da nam strah lahko pomaga pri tem, ko se nam vključi simpatično živčevje in nam pomaga pri borbi ali pri begu iz neke situacije, ki je za nas nevarna oziroma ogrožajoča. Obstaja pa še en del strahu, ki nas ohromi, ob katerem zamrznemo in s tem nič ne čutimo. Želela bi spregovoriti o tej vrsti strahu, saj opažam, da je med nami zelo prisoten.

Ko je bil človek še predjamski človek, mu je bil ta strah zelo dobrodošel, če se mu je približala žival ob kateri je bil kot človek nemočen, ga je lahko to rešilo, ko je obstal, prenehal z dihanjem in se delal nevidnega. Vendar v teh časih, ko bi človek lahko rekel, da imamo svobodo govora, mišljenj, čustvovanja, vprašam zakaj se veliko ljudi še vedno obnaša tako, kot da nam preži nevarnost za preživetje.

Žalostno je, ko med nami gledamo ljudi, ki še vedno kljub odrasli starosti ne morejo zadihati, si dovoliti živeti svojih sanj, hrepeneti in upati. Ogromno ljudi le stoji in čaka. Čaka na boljše čase. Čaka, da bo nekdo drug poskrbel zanj, ne upajo iti v akcijo, ki bi spremenila njihov položaj in ne upajo realizirati srčne želje, češ – kaj bodo pa drugi rekli. Dober primer smo lahko videli , kako dolgo smo potrebovali, da smo skupno spregovorili na protestih s čim se ne strinjamo. Sicer nisem zagovornica nobenih političnih strank, levic in desnic, pač pa le podpornica ljudem pri izražanju svojega mnenja in svobodo govora. Takrat je bilo čutiti skupni duh slovenskega prebivalstva in željo po spremembah.

Ljudje delujemo na štirih nivojih. Na fizičnem, mentalnem, duhovnem in emocionalnem, zato je še kako pomembno, da se spoznamo, razumemo in smo v stiku s seboj. Vse naše misli, reakcije in vedenje, so simptomi našega notranjega dogajanja. Vesolje nam je dalo vse to z namenom, da uporabljamo svoj glas in spregovorimo ter podelimo svoje strahove, občutke, želje, bolečino in ljubezen.

Ključen smisel vsakega posameznika je, da ozavesti svojo osebnost, svoj način življenja…, kdo sem, kam grem, kaj je moje poslanstvo na tem planetu in kje se vidim naprimer čez 10 let. Pozabimo, da nam lahko na ta naša vprašanja odgovori kdorkoli drug, pa naj bodo to naši straši, bratje, sestre, babice, dedki, partnerji, otroci, prijatelji, sodelavci ali kdorkoli…Žal ni mogoče, ker smo sami odgovorni za svoja dejanja in samo mi smo lahko kreatorji svojega lastnega življenja. Sigmund Freud je nekoč davno rekel »bodimo gospodar svoje lastne hiše.«

Ko se sprašujemo o sebi, o svojem poslanstvu je nujno potrebno odpreti svoje lastno srce in instinkt. Samo ti, lahko veš in čutiš kako si , kakšno je tvoje počutje in kaj doživljaš. Le mi najbolje vemo kaj je naš impulz znotraj nas, ki nas vodi tja, kjer so naše sanje in cilji doma.

Dovolimo si zadihati in odvrziti okove, ki smo si jih nadeli, zato da smo lahko preživeli. Tukaj in sedaj smo odrasle osebe, ki se učimo poskrbeti zase, smo ljudje z vrednotami, z znanjem in z vsem orodjem znotraj nas, ki nam je v pomoč pri doseganju naših ciljev. Ne dovolimo si verjeti v prazne besede, ki ne vsebujejo resnice. Bodimo pogumni in aktivirajmo naša srca in instinkt, ki vedno ve, kaj je prav za nas!

 

Ljubljana

Trg mladinskih delovnih brigad 5
Delujem tudi v Tešanovcih v Prekmurju
 

Telefon

 

Delovni čas

Pon - pet: 09:00am - 18:00pm
 

Imate vprašanje?